Tone Hočevar,  Moj pes september 2015

Predstavljamo pasme: Airedalski terier

Velik, močan in nežen, pa vseeno terier

Razmeroma malo, glede na kakovost teh psov vsekakor premalo imamo na Slovenskem airedalskih terierjev, ki dandanes veljajo za imenitne, tako rekoč idealne družinske pse, pred stoletjem pa so bili prva službena pasma med psi, ki so jih armade namenile pomoč pri vojskovanju. Še prej, v svojih začetkih v devetnajstem stoletju, je bil airedalec lovski pes, eden izmed prvih vsestranskih lovcev na britanskem otočju. Angleži sicer skoraj vse pse vzrejajo tako, da imajo zelo specifične, ozko določene naloge. Airedalec je drugačen tudi zato, ker se ga je že v prvih desetletjih dotaknila nemška roka. Velik in močan, pa tudi službeni pes je postal zato, ker so ga takega naredili Nemci, pa naj je to Britancem všeč ali pa ne.

Airedalski terier je drugačen od vseh drugih terierjev. Marsikdo med kinološkimi natančneži je v preteklosti tej pasmi celo odrekal pripadnost terierjem. Malo tudi zato, ker je airedalec v vseh pogledih precej drugačen od prvotnih terierjev. Terierji so nastali na britanskem otočju kot psi za mestno prebivalstvo, za kmete in za reveže, ki niso smeli imeti pravih lovskih psov. Goniči, ki so lovili v krdelih, so pripadali zgolj plemstvu, vsi drugi ljudje niso smeli vstopiti v lovišča, ki so pripadla aristokraciji. Velikih psov mestni ljudje in kmetje niti ne bi mogli nahraniti.

Airedalec, ki mu verjetno kar po pravici pravijo »kralj med terierji«, je velik, močan, ponosen in samozavesten pes, dovolj je notranje trden in obvladljiv, da je uporaben prav za vsako nalogo, pa vendar je še vedno tudi terier, po zunanjosti in tudi po značaju.

Od Johna Keysa do doline reke Aire

Kot vsaka druga pasma tudi airedalec sega v prazgodovino, pa potem v stari Rim in v rimsko osvajanje Evrope. Ob prav vsaki pasmi je mogoče najti antične korenine in predvideti poti, po katerih se je kateri od prednikov pasme selil z jugovzhoda na zahod in severovzhod Evrope. Bolj podrobne raziskave so pokazale, da so pse, podobne airedalcem, začeli oblikovati že pred pol tisočletja, ko so na angleškem podeželju rabili psa za vsakršno rabo, ki bi lovil vidre, jazbece, lisice in bi hkrati kmete branil pred golaznijo. Pasma airedalski terier, ki je sprva nosila drugačna imena, pa je v resnici vendarle nastala šele v devetnajstem stoletju.

Britanci zgodovino vsake pasme začno z razlagami svojega prvega velikega poznavalca psov Johna Keysa, ki se je podpisoval in v zgodovino zapisal kot doktor Johannes Caius. Leta 1570 je ta učenjak objavil še dandanes po vsem svetu citirano delo O britanskih psih. Čislajo ga vsi ljubitelji psov na britanskem otočju, ljubitelji terierjev pa ga ne marajo. Caius je namreč prav nemarno grdo obravnaval terierje, ki so po njegovem sodili samo k revežem in nikamor drugam. Zapisal je, da niso vredni počenega groša. Označil jih je za razdražljive in popadljive cucke, taki pa sodijo samo k nižjemu stanu, nikakor ne k plemstvu. Takih pogledov mu glede na šestnajsto stoletje, v katerem je živel, morda sploh ne gre preveč zameriti. Podobno so v tistem času v celinski Evropi gledali na pinče in še posebej na resaste pinče, hlevarske šnavcerje, ki jim tedaj še niso prisodili niti pravega imena.

Terierji so dobili pravo ceno šele z industrijsko revolucijo, ki se je začela prav v Angliji, domovini vseh terierjev. John Keys seveda sploh še ni mogel poznati terierjev, kakor so se razvili z industrijsko revolucijo. Vedel je samo za kmečke cucke, ki so znali svoje gospodarje rešiti pred podganami, jazbeci, lisicami in podobno zalego, ki je grenila življenje kmetom. Prvotni terierji so bili majhni, močni, vzdržljivi, trmasti, kolikor je bilo le mogoče ostri in nepopustljivi. Samo take so tudi izbirali iz ponavadi povsem naključnih legel, vse druge pse iz legel so pokončali.

Prelomno devetnajsto stoletje

V devetnajstem stoletju se je na britanskem otočju porajala kinologija, na prvih razstavah so začeli kazati prve pasme po tedaj modernem vzorcu. Začela se je vse bolj stroga selekcija, s primernimi križanji so dosegali vedno večjo specializacijo pasem. Prav nič skladno z angleškim pogledom na svet in na pasje pasme torej ni bilo, da so v dolini Aire prav v devetnajstem stoletju storili vse, da bi ustvarili psa, ki bo uporaben za vsako delo. Nadomestil naj bi štiri, pet ali celo več gosposkih pasem, pa še vaške cucke zraven, ki so jim takrat že rekli terierji.

V okolici industrijskega mesta Leedsa, v dolinah rek Aire in Warfe, so sodeč po pripovedovanjih in zelo redkih zapisih nekako sestavili pasmo, ki so jo pozneje krstili za airedalskega terierja. Bila pa je »skupek želja revežev in možnosti premožnih ljudi«, so zapisali prvi poznavalci pasme. Pravi, premožni lovci so vidre lovili z vidrarji (otterhounds), močnimi, velikimi psi, ki so veliko pojedli in jih kmet ni mogel rediti. Reveži so si za lovsko opravilo vzeli za pomočnika kvečjemu terierja, majhnega, žilavega, na pogled zanikrnega cucka, takih je bilo po tistih krajih veliko.

Sredi devetnajstega stoletja so vidre v krajih ob rekah menda predstavljale precejšnjo nadlogo. Loviti jih je bilo težko, ker so bili zlasti kraji ob reki Aire gosto poraščeni in močvirni. Vidrar je bil, tako pravijo zdaj, ko je vidro v tistih krajih komaj še kje najti, premehak, premalo vztrajen, ni se hotel po teriersko trmasto zapoditi v goščo.

Airedalec je vsekakor največji, najmočnejši in za vsakršno delo najbolj uporaben med vsemi terierji. V svoji pisani zgodovini pa je moral pravzaprav početi čisto vse, samo pravi terier ni bil nikoli. Prevelik je, da bi se lahko stlačil v luknje za lisicami ali jazbeci, preobilen in pretežak, da bi ga lahko lovec potem potegnil nazaj na plano.

Kako so ustvarili današnjega airedalskega terierja, ni natančno znano. Zanesljivih zapiskov o križanjih, ki bi potrjevali današnja ugibanja o morebitnih pasmah in naključnih vaških cuckih, ki so sodelovali pri zgodovinskem opravilu ustvarjanja ene izmed najboljših in najbolj koristnih pasjih pasem, kar jih pozna svet, ni bilo.

Prvo križanje, če je seveda verjeti veliko kasneje zapisani zgodovini, je bilo med starim delovnim terierjem in vidrarjem. Terierji tistih časov so bili menda podobni današnjemu valižanskemu terierju, vendar je prvotna pasma izginila. Rekli so ji staroangleški črno-čreslasti resasti terier.

Že s prvim križanjem je, tako trdijo, nastal pes, ki je plaval spretno kot vidrar in bil prav kot terierji vztrajen in oster. V naslednji fazi naj bi tej prvotni kombinaciji dodali še bulterierja, da bi bil novi pes ostrejši in močnejši. Bulterier pred poldrugim stoletjem vsekakor še ni bil prijazni kuža, kakor ga poznamo danes.

V naslednjih obdobjih so airedalcu vkrižali dve še dandanes izjemni terierski vrsti, doma z irskega otoka. Prvi je bil irski terier, drugi pa kerryjski modri terier. Ti dve pasmi na Irskem še vedno uporablja tudi policija. Zaenkrat ni trdnih dokazov, da so pri končnem oblikovanju airedalca uporabili tudi francoskega vendejskega grifona in menda celo irskega volčjaka, največjega med hrti.

Kaj bi brez Nemcev

Ko so se v javnosti pojavili prvi airedalski terierji, sodeč po zapiskih je bilo to leta 1853, so jim rekli vodni terier ali pa bingleyski terier (Bingley je bil kraj, kjer so ga prvič predstavili) , drugi so jim spet rekli delovni terier ali pa warfedalski terier (po reki in dolini Warfe).

Kot airedalca so ga prvič omenili na velikem kmečkem sejmu v Bingleyu v dolini reke Aire leta 1879. Potem so največjemed terierji pokazali tudi na drugih kmečkih sejmih, naposled tudi že na pasjih razstavah. Leta 1886 je angleški kinološki klub pasmo priznal kot airedalca. Sprejeli so standard, v rodovno knjigo je bilo vpisanih prvih 24 psov in psic. Po priznanju pasme in standarda sta zgodovino pasme dokaj podrobno spremljala in zapisovala Holland Buckley v Veliki Britaniji in Keirich Käufer v Nemčiji. Nemci so prve airedalce odpeljali k sebi domov že leta 1890, še preden so sami prodrli v svet s svojo službeno pasmo nemškim ovčarjem, še danes najuspešnejšo pasmo vseh časov.

Davki in prisekani repi

Terierji so imeli do nedavnega po pasemskem standardu prikrajšane repe (airedalec na dve tretjini). To lastnost znajo lovci razložiti kot pasemsko nujo – da se psi ne bi ranili, ko se podijo po grmovju, da jih laže izvlečejo iz lisičine, da jih vidra v airedalčevem primeru ne bi zgrabila za rep. Začetek rezanja repov pa s takimi razlagami nima nikakršne zveze. Na britanskem otočju, kjer so vsi terierji doma, so repe začeli sekati izključno zaradi davkov. Bogatini so imeli za lov velike pse z dolgimi repi, za vsak rep pa so morali plačati davek. Terierje, ki so tudi imeli dolge repe, so imeli za svoje pomočnike reveži, ki davka ne bi mogli plačevati, pa tudi hoteli ga niso. Zato so si omislili prirezovanje repov. To je prišlo v navado že konec srednjega veka. Šele nekaj stoletij kasneje, ko si nihče ni predstavljal terierja z dolgim repom, je lovcem padla na pamet razlaga, da je terier s prisekanim repom veliko bolj uporaben kot psi z repi.

Ko so Nemci peljali prve airedalce na staro cleino, je bil pes iz doline Aire sicer postaven, močan, živahen, zdrav, vzdržljiv in oster pes (visok okoli 60 centimetrov, kar je bilo za tiste čase zelo veliko), bil pa je manj postaven in ne tako gosposkega videza, kakor so današnji airedalci.

Angleži neradi priznajo, da so airedalca po sedanji podobi, težjega in močnejšega od prvotnega, v resnici naredili šele Nemci. Nemška selekcija je precej pozneje vplivala tudi na britansko vzrejo, pa čeprav so se prvotni angleški vzreditelji temu v začetku zelo upirali.

Glavni vzreditelj airedalcev v Nemčiji konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja se je pisal Königstein. Hotel je ustvariti povsem svojo, večjo in močnejšo različico od angleškega originala. Ko pa je von Stephanitz iz nemških ovčarskih psov sestavil nemškega ovčarja, je airedalec sicer še nekaj časa ostal nemški vojaški in policijski pes, opustitili pa so načrte, da bi iz njega naredili povsem svojo pasmo.

Pes kolonialnih gospodarjev

Še preden se je airedalec uveljavil v Nemčiji, so ga Angleži že odpeljali s seboj po vsem imperiju, ki je tedaj segal krog in krog sveta. Imeli so ga za najboljšega lovca, najboljšega čuvaja, pravo zverino, ki je bila sposobna loviti tudi veliko divjad. Airedalce so imeli za pomočnike angleški kolonizatorji v Keniji, takoj potem v Južni Afriki in v obeh Rodezijah, severni in južni (današnji Zambiji in Zimbabveju). Zlasti v Južni Afriki so pri belih ljudeh airedalci še danes zelo v čislih kot ostri in brezkompromisni čuvaji posesti.

Druga še danes uporabna veja airedalcev se je skoraj hkrati razvijala v Kanadi, kjer jih imajo še zdaj celo za lov na medvede.

Junak prve svetovne vojne

Airedalec je bil prvi policijski pes v Veliki Britaniji, takoj potem tudi v Nemčiji. Najbolj pa je odmeval glas o njem med prvo svetovno vojno, ko je bil vojaški pes. Takrat so vsi prisegali, da je najboljši in edini (čeravno so uporabljali tudi druge pasme, ob nemških ovčarjih zelo uspešno tudi belgijske ovčarje, ki so jim bili tedaj nemški ovčarji na las podobni). Airedalski terier je bil med prvo vojno sanitetni pes, kurir, prevečkrat žrtvovani miner, iskalec pogrešanih ljudi. Bil je vse, kar je bilo tedaj mogoče v pasjem vojaškem poklicu.

Airedalca pa so za vojaka naredili Nemci in ne Britanci. Nemci so bili tudi tisti, ki so mu odprli vrata v druge vojske, tudi v japonsko in rusko. Če ne bi bilo Nemcev, je zapisal angleški avtor Hutchison, bi se prav lahko zgodilo, da svet (z Britanci vred) nikoli ne bi vedel, da je airedalec lahko celo vlečni pes, pa čuvaj, oster obmejni stražar, policijski pes in še kaj.

Po prvi vojni je airedalec nekaj časa še blestel, saj so bili Nemci poraženci in še niso osvajali Evrope. Potem pa se je začel na odru pojavljati alzačan, kot Britanci in Francozi še vedno pravijo nemškemu ovčarju. Med drugo vojno Nemci airedalcu niso bili več prijazni, bil je sovražnikov pes. Ob nemških ovčarjih so uporabljali tudi svoje dobermane in posebej v ta namen s križanji ustvarjene novodobne rotvajlce, potomce prvotnih govedarjev.

Svet je postal airedalski

V Francijo so airedalci prišli z britanskimi industrijalci, ki so odpirali tovarne v Normandiji. Takrat so tudi Američani pridno hodili v Veliko Britanijo, pokupili so vse velike zmagovalce pasjih razstav in najbolj priznane plemenjake. Zapiski pripovedujejo o primerih, ko so premožni Američani kupili ne le zmagovalca velike razstave, ampak tudi oba njegova prednika, po materini strani pa celo stara starša. Z ladjo so jih odpeljali v Združene države Amerike. Še danes več kot polovica svetovne populacije airedalcev živi onkraj Atlantika.

Ameriška vzreja je že v začetku zašla daleč od angleške ali nemške vojaške linije, še dlje pa od afriške ali kanadske. Kanada je tedaj sodila pod Veliko Britanijo in so tja pse vozili neposredno Angleži. Že v dvajsetih letih dvajsetega stoletja so začeli airedalce v Ameriki spreminjati v družinske pse , celo o zelo prijaznem in plemenitem človeku so radi rekli, da ima “zelo airedalski” značaj.

V deželah, kamor so airedalce izvozili neposredno Angleži, so ti psi tudi še po stoletju in več v veliko primerih še danes lovski psi in čuvaji. V Avstraliji jih je veliko, med njimi veliko lovskih, podobno je tudi v Kanadi. V Južni Afriki jih je še veliko več, beli posestniki jih imajo za čuvanje posesti, za lov na veliko divjad ali pa za obrambo pred veliko divjadjo. Tudi v Indiji jih ni malo, priljubljeni so tudi na Japonskem. Daleč največ jih je v Združenih državah Amerike.

V Sloveniji je imela pred desetletji nekaj airedalcev tudi policija, tedanja ljudska milica, vendar so bili prezahtevni za česanje, krtačenje, striženje in vzdrževanje, zato so se jim miličniki žal odrekli.

Časi, ko je bil airedalec vojak, so že zdavnaj minili. Velika večina airedalske populacije po vsem svetu igra vlogo hišnega psa. Čisto nove perspektive so se pasmi odprle, ko so si Britanci pred desetletji izmislili agility in je ta šport osvojil vse celine. Tudi razstavna kariera jih ni izpridila, imeli so srečo, da niso bili nikoli pretirano modni psi. Praviloma jih imajo pravi ljubitelji, za pasmo pa skrbijo pravi, zagnani vzreditelji. Airedalca cenijo tudi športni kinologi tako imenovane “klasične” smeri (taki, ki tekmujejo v sledenju, poslušnosti in obrambi), uporaben je kot vodič slepih in pomočnik invalidov. Tudi v Sloveniji smo dva airedalca izšolali za pomočnika invalida.

Kaj je bolje od airedalca? … Dva airedalca! Tako prepričano trdijo vzreditelji in poznavalci pasme.

 

________________________________________________________________

MNENJE POZNAVALCA, Moj pes september 2015

Meta  Zakrajšek (PSARNA: Must be Magic)

 Zakaj airedalec?

Airedalec zaseda med terierji posebno mesto. Je največji med njimi. Zaradi njegovega značaja, graciozne oblike in inteligence mu rečemo tudi kralj terierjev. Prav zlahka pa bi zasedel tudi mesto dvornega norčka v primerih, ko privre na plan njegova igrivost in nagajivost. Enkrat airedalec, vedno airedalec pravijo vsi, ki jih ta pasma spremlja že vse življenje.

Razširjenost pasme?

V Sloveniji je po moji oceni manj kot 150 airedalcev, kar je razmeroma malo. Tudi za Evropo velja, da je to razmeroma redka pasma, v ZDA pa je nekoliko bolj razširjena. Tudi vzreja v ZDA je močnejša od evropske.

Odlike in slabosti?

Airedalec se zelo naveže na svoje ljudi in je zanje pripravljen storiti karkoli. Zahteva pa pošten, prijateljski odnos in se ni pripravljen podrejati avtoritarnemu režimu. Prav slednji bi lahko povzročil, da bi se razvil v trmastega, neposlušnega in neprijetnega sopotnika.

Vedenjska slika?

Do otrok je zelo potrpežljiv in ljubeč. Dovoli celo, da ga otroci cukajo za brado. Če oceni, da je preveč, se umakne. Do tujih ljudi je nevsiljivo prijazen in dobrodušen. Je čuvaj, če oceni, da je to potrebno. Znajo razlikovati med ljudmi, ki imajo pse radi in tistimi, ki radi vidijo, da se pes drži malce vstran in se temu primerno vede. Tujega psa najprej oceni in se na podlagi tega odloči, kakšen odnos bo imel do njega. Morda kdaj na začetku deluje malce dominantno, a svoje igrivosti ne zna skriti. Igra mu je glavni cilj tako pri psih kot pri drugih živalih. Predvsem potomci angleških linij imajo razvit lovski nagon, ki ga pri ameriških linijah po navadi ni. Seveda pa mu divjad predstavlja izziv, o izrazitem lovskem nagonu pa pri airedalcu ne bi mogli govoriti. Je zelo bister in se hitro uči. Uči se tudi tedaj, ko tega ne opazimo in veliko razmišlja tudi v primerih, ko bi si sicer želeli, da bi preprosto izpolnil naš ukaz. Če je za svoje ravnanje nagrajen, si to hitro in dobro zapomni. Lahko bi rekla, da ne sodi med zahtevne pasme.

Za kakšne ljudi je primeren?

Je primeren za ljudi, ki so ga pripravljeni obravnavati kot družinskega člana. Takrat se tudi pokaže njegov pravi značaj, v katerem lahko uživamo. Potrebuje tako mentalne kot fizične izzive. Po naravi je športnik. Lahko živi v stanovanju ali hiši. V vsakem primeru mu moramo nuditi pravo mero gibanja. Je primeren za tekmovanja v rally obediencu kot tudi v klasičnih disciplinah (sled, poslušnost, obramba). Zelo primeren šport je tudi agility, veliko med njimi je tudi terapevtskih psov.

Kakšne potrebe ima?

V naši psarni začnemo s kliker treningom mladičkov pri petih tednih. Pri vseh vajah uporabljamo le pozitivne spodbude, kar nam pri kasnejšem delu bogato obrestujejo. Tudi s socializacijo začnemo že v leglu. Airedalec potrebuje veliko gibanja zato priporočamo vsaj dva sprehoda na dan.

Negovanje kožuha?

Za nego dlake se uporabljamo poseben glavnik za puljenje odmrle dlake, tako imenovani Coat King, ki je odličen pripomoček za odstranjevanje dozorele dlake in podlanke. Ta del nege lahko opravijo sami skrbniki. Pravilen način nege kožuha pa je trimanje. Odvisno od tipa dlake se airedalca trimamo od trikrat do štirikrat na leto. Kopamo ga le redko oziroma po potrebi, ko na primer, zaide v kakšno blato. Airedalec je znan po tem, da mu dlaka ne izpada in je primeren tudi za sobivanje z ljudmi z alergijami.

Posebnosti pri prehrani?

Airedali niso izbirčni pri prehrani. Zelo radi imajo tudi sadje in zelenjavo. V naši psarni hranimo naše pse z doma pripravljeno surovo hrano, se pravi, z »BARF-om«.

Dedne hibe in bolezni?

Airedale velja za zdravega psa. Kolčna displazija je pod budnim očesom vzrejne komisije SKT, ki bi morebitne prizadete predstavnike izločila iz vzreje. Dočakajo visoko starost, lahko tudi 12 let in več. V preteklosti so se pojavljali tako imenovani hot-spoti na koži. Z veliko gotovostjo lahko trdim, da so bili posledica prehrane, ker se po tem, ko smo v naši psarni pričeli z BARFom, niso ponovili nikoli več.